ZGODOVINA PROSTOVOLJNEGA GASILSKEGA DRUŠTVA IMENO

 

1. PROSTOVOLJNO GASILSKO DRUŠTVO IMENO OD USTANOVITVE DO 2. SVETOVNE VOJNE

 

1.1. USTANOVITEV PROSTOVOLJNE POŽARNE BRAMBE IMENO LETA 1908

Zgodovina Prostovoljne požarne brambe Imeno, kot se je takrat imenovalo prostovoljno gasilsko društvo, sega v začetek 20. stoletja, natančneje v leto 1908. Takrat so bile v vaseh Imeno in Golobinjek dane prve pobude krajanov in zavednih Slovencev za ustanovitev gasilskega društva. Glavni pobudniki in leta 1908 tudi ustanovitelji so bili:

-                      trgovec in posestnik Albin Pečar,

-                      posestnik Ivan Belina,

-                      župan Ivan Počivavšek,

-                      gostilničar Matevž Pajk.

Velike zasluge za ustanovitev ima tudi tedanji duhovnik Štefan Pivec. Društvo je bilo od ustanovitve naprej pod slovenskim poveljstvom.

Prostovoljno požarno brambo Imeno so ob ustanovitvi, 1. avgusta 1908, sestavljali:

-                      načelnik in blagajnik Albin Pečar,

-                      podnačelnik Ivan Belina,

-                      tajnik Ivan Počivavšek st.,

-                      vodja plezalcev Jurij Šelekar,

-                      namestnik Ivan Šelekar,

-                      brizgalničar Josip Sinkovič,

-                      namestnik Anton Oglajner,

-                      trobentač Alojz Počivavšek,

-                      inštruktor Ivan Cvetko,

-                      člani Matevž Pajk, Ivan Počivavšek ml., Ivan Turk, Jože Počivavšek, Anton Polutnik, Jakob Počivavšek, Ivan Prebil, Martin Uršič, Ivan Cvetko in Josip Šelekar.

Ustanovni člani prostovoljne požarne brambe Imeno:

v 1. vrsti od leve: Anton Cvetko, Anton Božičnik, Jakob Počivavšek, Alojz Krnjiček, Jože Šelekar, Anzi Prebil, Martin Šelekar; 2. vrsta: Anton Oglajner, Jože Sinkovič, Ivan Belina, Albin Pečar, Jurij Šelekar, Anzi Šelekar, Martin Uršič; 3. vrsta: Anzi Sinkovič, Jože Počivavšek, Ivan Cvetko, Jura ?, Anzi Trunk, Matevž Pajk; 4. vrsta: Anton Polutnik, Anzi Počivavšek, Jakob Počivavšek, Franc Božičnik in Štefan Pivec (župnik 1900-1917)

Ponos društva je predstavljala nabava nove, takrat zelo moderne in kvalitetne štirikolne ročne brizgalne z opremo. Finančna sredstva zanjo so prispevali občina Imeno, deželna vlada in trgovec Albin Pečar.

Štirikolna ročna brizgalna iz leta 1909

 

1.2. GRADNJA PRVEGA GASILSKEGA DOMA LETA 1909

Občina je pomagala tudi pri izgradnji gasilskega doma leta 1909, za katerega je zemljišče podaril Albin Pečar. Gasilsko društvo je imelo veliko podporo vseh krajanov Imenega, Golobinjeka ter nekaterih posameznikov iz okolice. Prvi gasilski dom je bil zgrajen leta 1912. Od same ustanovitve dalje je bilo društvo uspešno tako na področju usposabljanja kot tudi pri nabavi opreme in seveda pri gašenju požarov.

Prvi dom Prostovoljne požarne brambe Imeno, zgrajen 1912. leta 

 

Med 1. svetovno vojno je bilo delovanje društva začasno prekinjeno zaradi vpoklica članov v vojsko. Po končani vojni 1918. leta je društvo v skoraj nespremenjeni sestavi – v vojni sta padla dva člana: Ivan Šelekar in Alojz Počivavšek – ponovno zaživelo.

Ker so bile med vojno uničene gasilske uniforme in oprema, je društvo sredstva za obnovo pridobilo s prirejanjem gasilskih tekmovanj ter kulturnih prireditev in zabav. Gasilsko društvo Imeno je imelo prijateljske stike z okoliškimi gasilskimi društvi, s katerimi je sodelovalo na župnih vajah in se udeleževalo slavnostnih prevzemov novih gasilskih naprav.

Kljub težkim razmeram in poškodovani opremi so gasilci dokazovali svojo pripravljenost s hitrim ukrepanjem in dokaj uspešnim gašenjem požarov.

Leta 1932 je delovanje društva s svojim pristopom moralno podprl takratni duhovnik v Podčetrtku Andrej Pirc. Po smrti načelnika gasilske župe Kozjansko, župana in lekarnarja Lovra Juršeta iz Podčetrtka, so v gostilni Drofenik izvolili novega načelnika, in sicer Podliška iz Kozjega, za njegovega namestnika pa Jožeta Počivavška, ki je opravljal tudi funkcijo načelnika Prostovoljne požarne brambe Imeno. Ob tej slovestnosti so organizirali župno gasilsko vajo.

 

 

1.3. PREIMENOVANJE V PROSTOVOLJNO GASILSKO ČETO IMENO

Po izidu novega zakona o gasilskih organizacijah leta 1933 je Prostovoljna požarna bramba Imeno na izrednem občnem zboru, 12. novembra 1933, prilagodila svoje delovanje novim predpisom, izvolila novo vodstvo in se preimenovala v Prostovoljno gasilsko četo Imeno.

 

 

1.4. DELOVANJE GASILSKEGA DRUŠTVA DO 2. SVETOVNE VOJNE

Prostovoljno gasilsko društvo Imeno je od svoje ustanovitve dalje pomagalo pri gašenju požarov, odpravljanju posledic naravnih nesreč in se udeleževalo skupnih gasilskih vaj ter slovesnosti ob praznikih sv. Florjana, sv. rešnjega telesa in narodne združitve Srbov, Hrvatov in Slovencev.

Sestanki gasilskega društva so bili največkrat v gostilni Drofenik, nekajkrat pa tudi v gostilni Prah. Seje odborov so potekale pri načelniku Jožetu Počivavšku, kasneje pa pri Martinu Turku.

Gasilsko društvo Imeno je sodelovalo pri gašenju naslednjih večjih požarov:

1913

hlev pri Prahu v Miljani,

1915

hiša pri Prahu v Miljani,

1919

poslopje na Bučah,

1922

poslopje pri županu v Virštanju,

1925

kozolec v Podčetrtku,

1926

hiša Josipa Plevnika v Imenem,

1928

poslopje pri Gubenšku v Selah,

1931

hlev pri Staroveškem v Podčetrtku,

1932

pet poslopij v Golobinjeku,

1941

poslopje v Dekmanci.

Eno največjih preizkušenj je društvo doživelo leta 1932 ob gašenju požara pri Alegrovih v Golobinjeku, kjer so osem ur neprekinjeno gasili pet poslopij in preprečevali širjenje požara. Na pomoč sta se odzvali tudi gasilski društvi Polje ob Sotli in Sela–Verače. Zaradi hitre in uspešne preprečitve širjenja požara je društvo od Zavarovalnice Ljubljana v zahvalo prejelo podporo v višini 200 dinarjev.

Operativni člani GD Imeno ob prenovi gasilskega doma leta 1936:

v 1. vrsti od leve: Anton Cvetko, Jakob Počivavšek, Martin Šelekar, Jože Počivavšek, Anton Oglajner, Anton Božičnik, Jurij Turk; v 2. vrsti: Anton Oglajner, Martin Oglajner, Franc Omerzu, Jurij Šelekar, Franc Božičnik, Anton Belina; v tretji vrsti: Ivan Krošl, Franc Pisanec, Jožef Sinkovič, Anton Bračko, Jožef Krašovec in Matevž Motoh


 

1.5. DRUGA SVETOVNA VOJNA IN NEMŠKA OKUPACIJA

Po preimenovanju društva se je v tridesetih letih vse bolj kazala potreba po izgradnji novega gasilskega doma. Leta 1940 so začeli s pripravami na gradnjo – podiranjem lesa in zbiranjem sredstev. Izvolili so gradbeni odbor, ki je razpolagal z zbranim denarjem in materialom. Nadaljnji potek gradnje pa je preprečila druga svetovna vojna, zato so zbrana sredstva in material porabili v druge namene.

Med okupacijo so imeli gasilci kljub vsemu redne vaje vsakih štirinajst dni; na ta način so ohranjali pripravljenost na gašenje takrat zelo pogostih požarov.

Partizanskemu gibanju so se v paradnih gasilskih uniformah pridružili tudi nekateri člani Prostovoljne gasilske čete Imeno, med njimi so bili Anton Bračko, Anton Brundič, Ferdinand Drofenik, Albert Hedrih, Franc Omerzu, Franc Sajko in Franc Turk. Internirani so bili Anton Lipovšek, Karl Oglajner, Jože Šeligo in Franc Uršič, med izgnanci pa je bil Jože Počivavšek.

 

 

2. PROSTOVOLJNO GASILSKO DRUŠTVO IMENO PO  2. SVETOVNI VOJNI

 

2.1. OŽIVITEV IN POSODOBITEV DRUŠTVA     

Člani gasilskega društva Imeno so se po končani vojni prvič zbrali na občnem zboru 6. januarja 1946. Poleg rednih članov društva je bil prisoten tudi gasilski referent Rado Pregrad, ki je podal napotke za nadaljnje delovanje društva. Izvolili so nov upravni in nadzorni odbor. Zaradi dolgoletnega požrtvovalnega in uspešnega delovanja v društvu so Jožeta Počivavška izvolili za častnega poveljnika. V razpravi, ki je sledila, je tajnik Franc Turk govoril o težkem položaju gasilske čete. Na občnem zboru so zato sklenili, da zberejo finančna sredstva za manjkajočo opremo in med vojno uničene obleke.

Po sprejetju zakona o prostovoljnih gasilskih društvih leta 1948 so ta društva dobila sodobnejšo obliko delovanja, gasilska četa Imeno pa se je preimenovala v Prostovoljno gasilsko društvo Imeno.

Zaradi potreb po izpopolnitvi je gasilsko društvo leta 1952 nabavilo rabljeno motorno brizgalno. Na pobudo tedanjega poveljnika Ferdinanda Drofenika je mehanik Ivan Drofenik iz Celja sestavil motorno brizgalno in za tisti čas dokaj moderno vodno črpalko. Prav tako so kupili nekaj tlačnih cevi, saj stare tehnično niso bile več uporabne. S tem so bile dane večje možnosti za aktivno sodelovanje na tekmovanjih in uspešno interveniranje v požarih.

Na tekmovanju s prvo motorno brizgalno, 1954

 

2.2. KULTURNO DELOVANJE GASILSKEGA DRUŠTVA

Po drugi svetovni vojni je število članov in članic zelo hitro naraščalo. Tako je društvo leta 1954 štelo že 60 članov, od tega 18 žensk in 7 mladincev.

Gasilsko društvo Imeno je običajno vsako leto v maju obeležilo Titov rojstni dan. Ob teh priložnostih so pod vodstvom dr. Rudija Lešnika in ravnatelja Osnovne šole Podčetrtek Jožeta Brileja prirejali različne gledališke igre, ki so jih bili primorani odigrati pod kozolcem, saj kulturnim dejavnostim namenjenega prostora niso premogli. Igre so uprizarjali tudi v Podčetrtku, Pristavi in Mestinju.

 

2.3. GRADNJA DRUGEGA GASILSKEGA DOMA

Zaradi vse večjih potreb po skupnih prostorih se je ponovno pojavila težnja po gradnji novega gasilskega doma. Ker društvo ni imelo na razpolago dovolj sredstev, so se oprli na lastne sile in pomoč krajanov. Opeko za gradnjo gasilskega doma so kupili pri Fridu Juračiču, gradbeni les pa so leta 1957 zbirali pri domačinih in okoličanih. Zatem so se v društvu dogovorili, da bo pri gradnji novega gasilskega doma vsak član opravil 60 prostovoljnih delovnih ur. Imenovali so tudi gradbeni odbor, ki so ga sestavljali Franc Božičnik, Anton Šelekar in Ivan Hedrih.

Ker se s kmetijsko zadrugo niso mogli dogovoriti o ustrezni lokaciji, so z gradnjo pričeli šele septembra 1962. Gradili so do sredine oktobra, ko so morali zaradi slabega vremena z delom prenehati. Z lastnimi sredstvi ter prostovoljnim delom gasilcev in krajanov so z več kot 2000 prostovoljnimi urami pozidali nosilne zidove in zabetonirali venec. Med najbolj požrtvovalnimi gasilci pri gradnji so bili Leopold Božičnik, Anton Cvetko, Franc Šelekar, Anton Šelekar, Martin Šelekar, Jakob Šelekar, Slavko Šelekar, Franc Turk in Štefan Turk. Z denarno pomočjo je pri gradnji sodelovala občinska gasilska zveza, ki je prispevala sredstva za nakup strešne opeke.

 

Gradnja drugega gasilskega doma, 1964

 

V naslednjih letih se je gradnja nadaljevala, vendar zaradi pomanjkanja sredstev in manjših nesporazumov v društvu ni potekala ves čas z enako vnemo. Z opremljanjem in manjšimi opravili so nadaljevali do leta 1972, ko je gasilski dom že začel služiti svojemu namenu. Da so gasilci pridobili dodatna sredstva za nadaljnje delo operative in nabavo prepotrebnih gasilskih uniform, so prostore gasilskega doma začasno odstopili delavcem, ki so gradili obsoteljsko cesto. Tako so lahko kupili 22 novih paradnih gasilskih uniform. Številnim prošnjam za dokončno ureditev gasilskega doma in okolice je ugodila Krajevna skupnost Podčetrtek s prispevkom v višini 3.000 dinarjev.

 

Operativna desetina s člani, 1965

 

2.4. POTRES LETA 1974 IN ZAČETEK GRADNJE TRETJEGA GASILSKEGA DOMA

Potres leta 1974 je poleg številnih drugih objektov v občini močno prizadel tudi nastajajoči gasilski dom v Imenem. Komisija, ki je ugotavljala škodo po potresu, je stavbo uvrstila v IV. kategorijo. Ker adaptacija obstoječega doma ni bila mogoča, so se začeli pogovori o novogradnji v bližini železniške postaje. Vendar je prišlo do zapletov pri pridobivanju lokacijskega dovoljenja in s tem tudi do začasne prekinitve aktivnosti za novogradnjo.


 

2.5. NOV UPRAVNI ODBOR IN POSODOBITEV GASILSKE OPREME

Na redni letni konferenci leta 1975 so izvolili nov upravni odbor, hkrati pa so podali tudi smernice za delovanje društva v prihodnje. Med zastavljenimi cilji so bili nabava gasilskega vozila, zamenjava stare gasilne brizgalne in nadaljevanje gradnje gasilskega doma. Realizacija zadanih nalog se je začela s posodobitvijo operative: od gasilskega društva Mestinje so dobili ponudbo za nakup gasilskega avtomobila; ker društvenega denarja ni bilo dovolj, je vsak gasilec prispeval 350 dinarjev. S temi sredstvi so avgusta 1975 kupili rabljen gasilski avtomobil, za voznika pa so določili Franca Šelekarja in Franca Drofenika.

Kasneje je bila ena pomembnejših pridobitev društva nova sirena, ki so jo dobili od štaba za civilno zaščito Šmarje pri Jelšah. Prvotna lokacija sirene je bila na zadružni enoti Imeno, tako kot tudi stalna varnostna služba in telefon.

 

Člani gasilskega društva Imeno v novih uniformah, 1973


 

2.6. NADALJEVANJE GRADNJE GASILSKEGA DOMA NA NOVI LOKACIJI

V letu 1976 so na podlagi dokončnega dogovora o gradnji novega gasilskega doma začeli z rušenjem starega. Od občine so prejeli odškodnino za stari dom. Po zavrnitvi prvotne lokacije pri železniški postaji je komisija občinske skupščine Šmarje pri Jelšah določila novo zemljišče, katerega so odkupili od Franca in Milene Drofenik. Na novo parcelo so napeljali vodovod in elektriko ter zgradili cesto. Delo pri izgradnji 250 m dolgega vodovoda so gasilci opravili sami. Za dovoz gramoza je Železniško transportno podjetje iz Celja odstopilo dva tovornjaka, obenem pa so prevoz opravljali nekateri avtoprevozniki in gasilci s svojimi traktorji.

 

Podiranje po potresu poškodovanega gasilskega doma, 1983

 

Do leta 1982 je imela v gasilskem domu svoje skladišče trgovina Imeno. V tem času so se gasilci sestajali pri Antonu Šelekarju, občne zbore pa so imeli v lovskem domu v Imenski Gorci.

Leta 1982 so začeli z gradnjo nadomestnega gasilskega doma na novi lokaciji. Zaradi finančnih težav so prvotni načrt opustili, začeli pa so z gradnjo doma, ki je poleg garaže, kuhinje in sanitarij obsegal še dvorano za kulturne prireditve. Pobudnik za gradnjo je bil poveljnik Franc Šelekar, gradnjo pa je poleg gasilcev podprla večina krajanov Imenega in Golobinjeka. Člani gasilskega društva so se zavezali, da bodo pri gradnji sodelovali z najmanj 50 urami prostovoljnega dela.

Gradnja temeljev za tretji gasilski dom, 1983

 

Januarja 1983 so pod predsedovanjem Ivana Drofenika izvolili gradbeni odbor, ki je skrbel za celoten potek in organizacijo del vse do leta 1985, ko je bil gasilski dom dokončno zgrajen.

Gasilski dom je bil dokončan v izjemno kratkem času. Zasluge za to so imeli vsi gasilci in krajani, ki so skupaj opravili več kot 7.500 prostovoljnih delovnih ur. Solidarnost so pokazali tudi nekateri krajani iz sosednjih vasi. Tako je Vinko Štravs iz Olimja daroval kamenje za nasip in temelje, Jože Volavšek iz Virštanja pa je brezplačno napeljal vodovod. Gradnja gasilskega doma se je – razen odškodnine po potresu – financirala izključno iz donacij in prostovoljnega dela članov gasilskega društva ter ostalih krajanov.

Dokončanje druge plošče, 1984

 

Nov gasilski dom tako ni bil namenjen samo gasilski dejavnosti, temveč je služil tudi kot prostor za delovanje vseh društev in družbenih organizacij v okolici.

Pokrivanje strehe tretjega gasilskega doma, 1985


 

2.7. PONOVNA OŽIVITEV GASILSKE OPERATIVE LETA 1987

Operativa je ponovno zaživela v letu 1987 s pridobitvijo nove motorne brizgalne. Sredstva sta priskrbeli Občinska gasilska zveza in domače gasilsko društvo. Tako je društvo izpopolnilo opremo za gašenje požarov.

Sledil je nakup orodnega vozila. Ker denarja za nov avtomobil ni bilo dovolj, so se odločili za nakup skoraj novega, vendar poškodovanega avtomobila od gasilskega društva Vitanje. Za nakup in kasnejše popravilo sta imela največ zaslug Ivan Drofenik in Roman Šelekar.

 

Novo orodno vozilo pred dokončanim gasilskim domom, 1987

 

Vsako leto so gasilska društva v duhu ohranjanja dobrososedskih odnosov med društvi ob Sotli organizirala tekmovanja z motornimi brizgalnami. Gasilsko društvo Imeno je zmagalo dvakrat zapored in tako dobilo pokal v trajno last.

V povojnem obdobju je gasilsko društvo Imeno mnogokrat sodelovalo pri reševanju v naravnih nesrečah, ujmah in požarih. Nemalokrat jim je uspelo rešiti gospodarska poslopja, živino in opremo.

Največji požari, pri katerih je društvo pomagalo z gašenjem, so bili:

1954

stanovanjska hiša Ivana Lipovška v Podčetrtku, poslopje pri Hohnjecu v Imenem,

1965

poslopje Ivana Bračka v Golobinjeku,

1973

poslopje pri Šeligovih v Imenski Gorci, gašenje gozdnega požara v Rogatcu,poslopje pri Pečniku v Prelaskem,

1976

stanovanjska hiša Antona Bogolina v Imenski Gorci, več intervencij na gozdnih požarih v Olimju, Rudnici in Škofji Gori,gozdni požar v Sodni vasi, stanovanjsko poslopje v Sutlanski Poljani,

1979

poslopje Ivana Gubenška v Imenem,

1982

poslopje v Miljani.

 

 

2.8. 80-LETNICA PROSTOVOLJNEGA GASILSKEGA DRUŠTVA IMENO

Ob osemdesetletnici gasilskega društva Imeno so si v društvu zadali visoke cilje ter pripravili številne aktivnosti. Najprej so uredili okolico gasilskega doma in asfaltirali dvorišče, pri čemer so jih krepko finančno podprli tudi krajani Imenega in Krajevna skupnost Podčetrtek pod vodstvom Janeza Kovačiča.

 

3. julija 1988 je društvo praznovalo 80-letnico svojega obstoja. Na sami prireditvi so gasilci Imenega in Golobinjeka razvili nov društveni prapor, prevzeli orodno gasilsko vozilo, odprli gasilski dom in izdali brošuro ob 80. letnici delovanja.

V čast tako visoke obletnice sta bili organizirani slavnostna seja in svečana parada, katere so se udeležila vsa društva iz tedanje OGZ Šmarje pri Jelšah, sodelovalo pa je tudi osem vozil, med katerimi ni manjkala niti štirikolna ročna brizgalna s konjsko vprego.

Na sami prireditvi sta OGZ Šmarje pri Jelšah in Vatrogasni savez Sesvete podpisala listino o strokovnem in tehničnem sodelovanju.

Parada ob 80-letnici PGD Imeno, 3. 7. 1988

 

Organizacija 80-letnice gasilskega društva Imeno je dobro uspela in presegla cilje, ki si jih je društvo zadalo v začetku leta. Vse to bi bilo nemogoče izvesti, če se člani in članice ne bi angažirali v tolikšni meri. S tem so dokazali, da lahko društvo s skupnimi močmi realizira svoje cilje.

 

80-letnica PGD Imeno, 3. 7. 1988

 

Tudi v jubilejnem letu ni društvo pozabilo na operativo. Poveljnik Leopold Alegro je zbral ekipe pionirjev, pionirk in mladincev ter člansko ekipo. Velik poudarek so v društvu posvetili tudi izobraževanju. Požara v jubilejnem letu ni bilo, zato pa se je društvo udeležilo številnih gasilskih vaj in tekmovanj ter tako ohranjalo aktivno in učinkovito delovanje operative.

 

Člani gasilskega društva ob 80-letnici, 1988

 

Ženska mladinska desetina PGD Imeno, 21. 5. 1988
 

 

3. DELOVANJE PROSTOVOLJNEGA GASILSKEGA DRUŠTVA

IMENO V ZADNJIH DVAJSETIH LETIH

 

3.1. GRADNJA GARAŽE

Od osemdesetletnice društva je ostalo nekaj sredstev, zato so imenovali gradbeni odbor, ki ga je vodil Darko Šelekar in ki je bdel nad gradnjo garaže za orodno vozilo in štirikolno ročno brizgalno. Gradnja se je pričela 7. februarja 1989. Del garaže je nato služil kot podaljšek dvorane, v kateri so uredili tudi kuhinjo in sanitarije.

 

Polaganje temeljev za novo garažo, 1989

 

Gradnja ni potekala čisto po načrtih, saj jo je oviralo vreme in visoka inflacija, ki je povzročala finančne težave. V društvu so se zavezali, da vsak član opravi 30 prostovoljnih delovnih ur pri gradnji novega objekta. V novembru 1990 je bil objekt končno pokrit, v sámo gradnjo pa so člani vložili 1.860 prostovoljnih ur. Finančno je gradnjo najbolj podprla KS Podčetrtek z 20.000 dinarji. V letih 1991–1992 so potekala dela v notranjosti novega objekta. Jože Orgic je brezplačno napeljal električno napeljavo, Jure Šelekar in Fredi Kajba pa sta napeljala vodovod. Nato so namestili okna in vrata, za zidarska dela in omet pa so poskrbeli Slavko Šelekar, Mihael Bračko in Štefan Levstik. Pomagala sta tudi Anton Fistrič in Vinko Šraml. Mladen Ivanko je pobelil notranje prostore v objektu. Kljub recesiji in velikim spremembam v državi je gradbeni odbor zgradbo v štirih letih pripeljal na zadovoljivo gradbeno stopnjo.

 

 Dokončanje druge plošče, 1989

 

Leta 1990 je bila v Imenem v mesecu požarne varnosti organizirana občinska gasilska vaja, katere so se udeležila štiri domača društva in DVD Plavić iz sosednje Hrvaške. Na vaji je bilo prikazano gašenje mlina v Imenem.

V prostorih gasilskega doma Imeno so leta 1992 potekale prve državnozborske volitve v samostojni Sloveniji, in sicer za kraje Imeno, Imenska Gorca in Golobinjek.


 

3.2. DRUŠTVENA DEJAVNOST

Ker so bili prostori gasilskega društva premalo izkoriščeni, stroški vzdrževanja pa preveliki, so se člani upravnega odbora 19. decembra 1993 odločili, da oddajo nanovo zgrajen prizidek v najem.

Za najemnika je bil v letu 1994 izbran Jože Volavšek, s katerim so sklenili najemno pogodbo. Najemnik, ki je pokril tudi polovico stroškov, ki so nastali pri urejanju dokumentacije in legalizacije novega prizidka, je čez leto prizidek preuredil, polepšal okolico in dogradil kurilnico. Ob koncu 1995. leta mu je uspelo odpreti nov gostinski lokal Bar gasilček. S tem je gasilski dom pridobil ogrevanje celotnega objekta in delnega vzdrževalca stavbe. To je bilo za društvo in tudi za kraj velikega pomena.

Preureditev garaže v gostinski lokal, 1994

 

Istega leta je društvo pridobilo še telefonski priključek, člani društva pa so s prostovoljnim delom pomagali pri urejanju kraja in reševanju komunalnih težav; tako so npr. zaprli kanal, ki je tekel ob parceli gasilskega društva. Gasilska mladina se je prvič udeležila izleta in kopanja v Čatežu ob Savi, člani pa so se prav tako prvič odpravili na izlet v Kobarid in Most na Soči. Izleti članov društva so postali tradicionalni, saj tako utrjujejo prijateljske vezi med člani, sosedi in krajani.

Društvo se je redno udeleževalo vseh gasilskih tekmovanj in vaj. Na srečo jim že od leta 1990 ni bilo potrebno pomagati pri naravnih nesrečah ali požarih, operativa pa je prav zato redno pregledovala hidrante in opremo ter tako skrbela za preventivo.

V istem letu se je na našem območju ustanovila občina Podčetrtek, pri tem pa je prišlo do velike spremembe tudi na področju požarnega varstva: za požarno varstvo mora po novem skrbeti občina, za požarno varnost pa odgovarja tudi župan. Tako je tudi gasilsko društvo Imeno začelo z izvajanjem javne požarne službe, na ta način pa je postalo tudi porabnik občinskega proračuna.

 

 

3.3. PRIPRAVE NA 90-LETNICO IN PRIDOBITEV NOVEGA GASILSKEGA VOZILA S CISTERNO

S približevanjem 90-letnice gasilskega društva so se začele tudi priprave na samo obletnico. Leta 1997 je društvo s pomočjo Franca Horjaka dobilo veliko rabljene opreme, posebej velja omeniti rabljeno osemstolitrsko motorno gasilsko črpalko.

Novo gasilsko vozilo s cisterno ob 90-letnici, 11. 7. 1998

 

Največjo pridobitev v jubilejnem letu pa je za društvo predstavljal nakup gasilskega vozila s cisterno. Gasilsko društvo Imeno je na začetku leta iz Nemčije uvozilo tovorno vozilo znamke MAN, pri čemer je društvo že na začetku investicije prihranilo kar nekaj sredstev. Z občino Podčetrtek je bila nato podpisana pogodba o sofinanciranju predelave tovornega vozila v gasilsko. Črpalko za novo vozilo je društvu podarila Gasilska zveza Šmarje pri Jelšah, nadgradnjo vozila pa je izvedlo podjetje SVIT iz Ptuja. Gasilsko vozilo s cisterno oz. GVC 16/50 je bilo dokončno opremljeno do 90-letnice leta 1998. Tako je bilo društvo vedno bližje uresničitvi svoje dolgoletne velike želje. Največ zaslug za pridobitev novega gasilskega vozila imajo takratni predsednik društva Darko Šelekar, Robert Trunk in tedanji župan občine Podčetrtek Marjan Drofenik.

 

 

3.4.            90-LETNICA PGD IMENO

Približeval se je 11. julij 1998 in s tem slovesnost ob 90-letnici delovanja društva. Ob visokem jubileju je društvo pripravilo veliko slovesnost: obletnico so počastili z gasilsko parado, prevzemom gasilskega vozila s cisterno in gasilsko vajo domačih veteranov, ki so po mnogih letih zopet preizkusili takrat skoraj 90 let staro štirikolno ročno brizgalno, katera je kljub častitljivim letom delovala brezhibno.

90-letnica PGD Imeno, 11. 7. 1998

 

Operativa prostovoljnega gasilskega društva Imeno je pridobila vozilo, s katerim je lahko zagotavljala operativno usposobljenost tudi na območjih z manj vode in tako prispevala k večji požarni varnosti na širšem območju.

Člani društva ter krajani Imenega in Golobinjeka so ponovno dokazali, da lahko s skupnimi močmi dosežejo veliko.

 

 Gasilsko društvo Imeno ob 90-letnici, 1998

 

 

3.5.            GRADNJA NOVE GARAŽE Z ORODJARNO

Novo vozilo je nujno potrebovalo primerno garažo, zato se je leta 1999 ponovno formiral gradbeni odbor, tokrat mu je predsedoval Peter Misja. Gradnja garaže se je pričela 10. junija 1999 in je potekala v času, ko se je društvo soočalo s slabim finančnim stanjem. Z veliko zagnanostjo in velikim številom prostovoljnih delovnih ur jim je kljub vsemu uspelo novo vozilo spraviti pod streho. Pri gradnji se je angažiralo veliko članov in krajanov, ki so s 1.650 prostovoljnimi urami 17. avgusta 1999 garažo tudi pokrili. V letu 2000 je bila garaža dokončno opremljena. V njej sta poleg novega gasilskega vozila našla mesto še GV-1 in štirikolna ročna brizgalna iz leta 1909.


Gradnja temeljev za novo garažo, 10. 6. 1999

 

Pokrivanje strehe nove garaže, 17. 8. 1999

 

S pridobitvijo nove je stara garaža izgubila pomen. Po vročih debatah o načinu predelave prostora so se na koncu odločili za predlog predsednika Darka Šelekarja, ki je bil pri adaptaciji stare garaže še posebej aktiven. Tako so zid med staro garažo in dvorano podrli, strop pa podprli z železnim nosilcem; dvorana je tako pridobila dobrih trideset m2, del garaže pa so preuredili v priročno shrambo. Istega leta so gasilci poskrbeli še za posodobitev dvorane, v katero so umestili vitrini za prapor in pokale, pridobili pa so tudi obešalnike za spominske trakove prapora.

Preurejanje stare garaže, 1999

 

Pri raznih delih so se posebej angažirali Peter Misja, Martin Šelekar st., Leopold Alegro, Anton Trunk, Franc Drofenik, Martin Šelekar ml., Jure Šelekar, Vojko Brundič in Dušan Šeligo.

Leta 1999 je društvo sodelovalo pri organizaciji letalskega mitinga na vzletišču Imeno. Na sami prireditvi so gasilci skrbeli za varnost in pogostitev, med drugim pa so pomagali tudi Slovenski vojski pri prikazu gašenja s pomočjo helikopterja. Prireditev je zelo dobro uspela. Sodelovanje med gasilskim društvom in Aeroklubom se je nadaljevalo, saj je Aeroklub Imeno v gasilskem domu organiziral šolo za športne pilote in padalce.


 

3.6.  NOVO VODSTVO GASILSKEGA DRUŠTVA

Leto 2003 je bilo volilno leto; po petnajstih letih je Darko Šelekar zapustil predsedniško funkcijo, vodenje društva pa je prevzel Peter Misja. Pod novim vodstvom so leta 2003 zamenjali strešno kritino na gasilskem domu, staro ostrešje pa ojačali. V tridnevni delovni akciji so člani društva prispevali 720 delovnih ur, jeseni pa so poskrbeli še za asfaltiranje dovoza do nove garaže.

 

Dokončanje nove strehe, 24. 5. 2003

 

V letu 2003 so v društvu posvetili veliko pozornost izobraževanju. Osem gasilcev je opravilo tečaj za vodjo enote in s tem pridobilo čin nižjega gasilskega častnika. Po opravljenem tečaju so v prostorih društva organizirali osnovni tečaj za gasilce, katerega se je udeležilo 23 bodočih operativnih gasilcev. V mesecu požarne varnosti so pri domačiji Jožeta Mastena v Imenem organizirali občinsko gasilsko vajo Suša 2003, na kateri je bilo predstavljeno gašenje gospodarskega objekta. Vodo do domačije so v verigi večih motornih brizgaln črpali iz reke Sotle, ki je od objekta oddaljena 800 m.

 

3.7.   NOVA VISOKOTLAČNA ČRPALKA 

V prostovoljnem gasilskem društvu Imeno so vedno sledili trendom in novostim v tehniki, zato so si v gasilskem vozilu s cisterno že dolgo želeli visokotlačno črpalko, s katero bi zagotovili boljšo požarno varnost v kraju in občini. Član društva Robert Trunk je v Nemčiji opazil poškodovano gasilsko vozilo, ki je bilo v preteklosti v lasti münchenskega letališča in v katerem je bila še vedno vgrajena črpalka Rosenbauer NH-30. Po ponovnem pregledu so črpalko demontirali iz poškodovanega vozila, poleg nje so v kompletu dobili še nekaj dodatne opreme. Celotno nadgradnjo so v prostorih Avtoservisa Roman Šelekar s.p. s številnimi prostovoljnimi urami pod vodstvom lastnika izvedli Janko Šelekar, Slavči Šelekar, Blaž Šelekar, Franc Drofenik in Marjan Ulčnik. Tako je gasilsko društvo dobilo vozilo, opremljeno z nadstandardno črpalko.

Visokotlačna črpalka Rosenbauer NH-30, 2004

 

3.8.   ADAPTACIJA GASILSKE DVORANE IN IZOBRAŽEVANJE

Kljub opravljenem delu v društvu niso počivali. V letih 2005 in 2006 so poskrbeli za fasado na garaži, dvorano gasilskega doma pa so v celoti adaptirali. Dvorana je tako dobila talno gretje, nov estrih ter pod iz keramičnih ploščic. Celotno dvorano so na novo prebelili in pobarvali lesene obloge, na okna so namestili nove zavese, prostor pa opremili z novimi mizami in stoli. Nova podoba gasilske dvorane je gasilskemu društvu v ponos, poleg tega pa jo lahko za svoje aktivnosti brezplačno uporabljajo tudi druga društva.

Na koncu leta so se na izlet odpravile tudi kuharice gasilskega društva, ki pridno kuhajo ob takšnih in drugačnih priložnostih, najsi bodo malice ob delovnih akcijah, tradicionalna kisla juha, pogostitve po občnih zborih ali pa ob kakšnih drugih priložnostih, kjer brez dobre hrane ne gre. 

Kuharice na izletu, 2007

 

Društvo je vedno skrbelo za izobraževanje svojih članov. Tako je leta 2005 šest nižjih gasilskih častnikov opravilo tečaj za vodjo enote in s tem pridobilo čin gasilskega častnika, pet gasilcev pa je opravilo tečaj za vodjo skupine. Dobro usposobljena gasilska enota pa potrebuje tudi dobro zaščitno opremo, zato so v istem letu kupili še dve kompletni zaščitni obleki.

 

Nesreča nikoli ne počiva, zato so gasilci prostovoljnega gasilskega društva Imeno večkrat priskočili na pomoč pri raznih naravnih nesrečah in požarih.

1990

gozdni požar na Boču, poplave v Celju, požar pri Ivančevih v Virštanju,

1996

iskanje pogrešane Marije Plevnik, gašenje dimniškega požara pri Mariji Tacer,

1998

pomoč pri naravni ujmi s točo in poplavami v Celju,

1999

požar v telefonski govorilnici na železniški postaji v Imenem, odstranjevanje podrtih dreves v Podčetrtku,

2002

požar v stanovanjski hiši v Virštanju,

2003

travniška požara v Gostinci in na Rudnici, požar v stanovanjski hiši pri Sv. Emi pri Šketovih,

2004

požara v stanovanjski hiši v Podčetrtku in v Veračah,

2005

dimniški požar v Imenem pri Petru Turku, posredovanje pri strmoglavljenju letala na vzletišču Imeno,

2006

požar na gospodarskem objektu na Jelenovem grebenu v Olimju,

2007

intervencija pri prometni nesreči v Imenem, odstranjevanje razlite nevarne snovi na regionalni cesti Imeno–Podčetrtek.

 

Operativna enota PGD Imeno na gasilski vaji, 2005

 

Operativi gasilskega društva Imeno zadnjih dvajset let uspešno poveljuje Leopold Alegro. Na operativnem področju moramo omeniti podpoveljnika Romana Šelekarja in dolgoletnega prvega šoferja gasilskih vozil Franca Drofenika, ki sta aktivno sodelovala pri skoraj vseh intervencijah.

 

3.9. MENJAVA VODSTVA DRUŠTVA IN PRIPRAVE NA  100-LETNICO GASILSTVA

V začetku leta 2007 se je z mesta predsednika društva zaradi ponovne izvolitve za župana občine Podčetrtek poslovil Peter Misja. Vodenje društva je za njim prevzel Blaž Šelekar.

V letu pred visokim jubilejem je gasilsko društvo sodelovalo s Športnim društvom Imeno pri izgradnji športnega parka Imeno, ki so ga skupaj odprli julija 2007. Le nekaj dni po otvoritvi je društvo v sodelovanju s Slovensko demokratsko stranko organiziralo piknik za člane stranke. Dogodek je bil medijsko zelo odmeven, za gasilsko društvo pa je predstavljal velik organizacijski zalogaj; poleg gasilcev so pri pripravah in izvedbi sodelovali tudi številni krajani in krajanke. Prireditev je obiskalo več kot 1.000 članov stranke, vključno s predsednikom vlade Janezom Janšo, šestimi ministri in številnimi poslanci državnega zbora iz vrst omenjene stranke. Strankarski voditelji so z domačo veteransko nogometno ekipo odigrali prijateljsko nogometno tekmo, v kateri so zmagali domačini. Da je bila prireditev dobro izpeljana, je potrdil tudi predsednik vlade.

Skupinska slika obeh nogometnih ekip s tekme med domačimi veterani in vodilnimi člani  SDS, 16. 6. 2007

 

S sredstvi, ki jih je društvo zbralo ob prireditvah, je obnovilo fasado gasilskega doma,  zamenjalo okna in police ter prebarvalo in zaščitilo lesene obloge na objektu. V sodelovanju z najemnico Marijo Mrkša so postavili javno dostopno e-točko z brezžičnim dostopom do širokopasovnega interneta.

Na področju operative je društvo s pomočjo občine Podčetrtek iz sklada za zaščito in reševanje kupilo sedem kompletnih zaščitnih oblek, trije člani pa so opravili specializacijo za nosilca izolirnih dihalnih naprav.

Na rednem občnem zboru društva leta 2008 so izvolili nove društvene organe in začeli z intenzivnimi pripravami na praznovanje 100-letnice delovanja društva.

V upravnem odboru sta svoji funkciji predala blagajnik Miran Prebil, ki je blagajno uspešno in korektno vodil dobrih 32 let in Zdravko Gubenšek, ki je tajniško funkcijo opravljal 18 let. Nasledila sta ju Igor Hedrih in Matjaž Prebil.

Nov upravni odbor si je za jubilejno leto 2008 zastavil naslednje cilje:

·                       prevzem gasilskega vozila za prevoz moštva in gasilskega priklopnika,

·                       razvitje novega gasilskega prapora,

·                       izid brošure o zgodovini gasilskega društva Imeno,

·                       izobraževanje.

 

Ženska članska ekipa na gasilskem tekmovanju v Imenem, 8. 6. 2008