ORIS KRAJA IMENO IN OKOLICE

Imeno je dolgo obcestno in gručasto in naselje, ki leži na široki terasi ob desnem bregu Sotle na nadmorski višini 198 m. Kraj šteje danes 307 prebivalcev, razveseljivo pa je, da njihovo število počasi narašča. V kraju prevladuje obrtna dejavnost, kmetijstva je vedno manj. Nad naseljem se dviga z vinogradi bogata Imenska Gorca s poznogotsko cerkvijo sv. Križa. Na vrhu Imenske Gorce, pri lovskem domu, je lepa razgledna točka.

Obmejno prometno vlogo kraja potrjujeta meddržavni mejni cestni in mednarodni železniški prehod. Današnja državna meja med Slovenijo in Hrvaško poteka v Srednjem Posotelju po reki Sotli, nekdaj tisočletni meji med Avstrijo in Ogrsko. Politični značaj nekdanje meje je bil prekinjen samo med leti 1918 in 1941 ter 1945 in 1991, ko je Sotla predstavljala zgolj administrativno mejo (med oblastema oz. banovinama ter republikama). Meja ob Sotli pa ljudi ni nikoli preveč ločevala in razdvajala, ampak kvečjemu nasprotno, združevala in povezovala.

Imeno: pogled  iz zraka

 

Zanimiv je nastanek krajevnega imena. Ime Imeno naj bi bilo povezano s pilštanjsko grofico Emo, katere posest je vključevala tudi to področje. Izvirno bi se torej kraj imenoval Emino, po zamenjavi samoglasnikov pa je nastalo Imeno.

Razglednica Imenega, 1908

 

Predniki Imenčanov so bili v času fevdalizma podložniki krške škofije, kasneje gospodov iz Podčetrtka, med njimi Tattenbachov in Attemsov. Naturalne dajatve – pridelke, pa tudi živino – so vozili v veliko grajsko kaščo, ki še danes stoji, a jo je že dodobra načel zob časa. V srednjem veku je bilo Imeno razdeljeno na tri zaselke, in sicer na Zgornje Imeno (Oberndorf), Spodnje Imeno (Stadlerndorf) in osrednji del, imenovan Hrastje (Hraist dorf). O tem priča najstarejši podčetrtški urbar iz leta 1404. Na vojaški topografski karti (1763-1787) se poleg nemškega imena (Stadeldorff) pojavi tudi slovenski zapis imena, in sicer Jamlanska Weβ. Malo kasneje sta v franciscejskem katastru (1820-1825) zapisana le še zaselka Oberndorf in Stadlerndorf, kateri je poleg spodnjega vključeval tudi srednje Imeno.

V minulih desetletjih so se prebivalci ukvarjali pretežno s kmetijstvom, poljedelstvom in živinorejo, kar so pogojevale tudi naravne danosti. V letu 1952 je bila ustanovljena tudi mlekarna v Imenem.

Istega leta so začeli tudi z elektrifikacijo, in sicer z udarniškim delom: potrebne drogove so prispevali lastniki gozdov, vsa fizična dela – izkop jam za drogove, temelje za transformatorske postaje in njihovo zidavo ter potrebne prevoze – so opravili domačini. Največ težav je povzročala nabava bakrene žice za napeljavo. Čeprav je bila tedanja električna napeljava skromna, so se pri skoraj vseh hišah odločili zanjo; večinoma je šlo za razsvetljavo v hišah. Prve žarnice so v Imenem zasvetile 24. maja 1953, kar so proslavili z velikim taborom in slovesnimi nagovori.

Proslava na Prahovem dvorišču ob napeljavi električnega omrežja, 1953

 

Srednje Posotelje leži izven najpomembnejših prometnih, predvsem cestnoprometnih tokov, zato so bili kraji na Kozjanskem dolga leta prometno dokaj odrezani od razvitejših področij. To je predstavljalo veliko oviro gospodarskemu razvoju. V prvih letih po drugi svetovni vojni je bilo namreč osebnega avtomobilskega prometa zelo malo, pa tudi tovornega prometa še ni bilo veliko. Tedaj je glavno prometno sredstvo predstavljala železnica. Zato je bila zelo dobro sprejeta zamisel, da na Kozjanskem zgradijo železniško progo, ki bi kraje v Obsotelju povezala s Kumrovcem – Titovim rojstnim krajem. Leta 1956 so začeli s trasiranjem železnice ob Sotli skozi Imeno, poleti leta 1958 so že položili tračnice. Prvi vlak je v te kraje pripeljal 31. avgusta 1958, kar so obeležili z veliko slovesnostjo.

Danes je obsoteljska železniška proga Stranje–Kumrovec–Zagreb na slovenski strani meje v funkciji samo do mednarodnega železniškega mejnega prehoda Imeno.

Leta 1972 so v kraj napeljali vodovod iz Olimja, začeli pa so tudi z asfaltiranjem regionalnih cest.

Prihod prvega vlaka na Kozjansko, 1958

 

Med prelomne dogodke v bližnji preteklosti, ki so zaznamovali nadaljnji razvoj teh krajev,  nedvomno sodi potres, ki je 20. junija 1974 ob 18.08 uri prizadel predvsem vzhodni del širšega celjskega območja. Ta naravna nesreča je bila toliko bolj boleča, ker so bili ti kraji med gospodarsko najmanj razvitimi v Sloveniji. Nekateri postavljajo ta potres kot mejnik za pokrajino, saj se je od takrat dalje govorilo o Kozjanskem pred potresom in po njem. Kdor je Imeno namreč poznal pred potresom in v desetletjih po tem dogodku, se kar ne more načuditi spremembam na bolje. Tudi tukaj se je ponovno izkazala stara modrost, da ima vsaka nesreča tudi svojo dobro plat. Neposredno po potresu se je pokazala tudi velika solidarnost s prizadetimi.

Danes je med največjimi zanimivostmi Imenega in okolice športno vzletišče Imeno s 650 m dolgo pristajalno stezo, urejeno leta 1999. Vzletišče, na katerem promet iz leta v leto raste, upravlja Aeroklub Imeno.

Najbližji sosed športnega letališča je od leta 2006 hipodrom Konjenice Virštanj-Obsotelje. Na hipodromu so bile 28. julija 2007 prve uradne galopske dirke z vseslovensko udeležbo.


    

Vzletišče Imeno in hipodrom

 

Športni park Imeno so začeli graditi zgodaj spomladi leta 2007, odprt je bil že 9. junija istega leta. Športnega parka so se najbolj razveselili v Športnem društvu Imeno, v okviru katerega delujejo malonogometna, teniška, šahovska in balinarska sekcija. Nogometaši Imenega so bili že večkrat prvaki v kozjanski ligi.

Gasilski dom Imeno in športni park

 

V preteklih letih je bilo na območju Imenega urejenih precej cest, vendar se pojavljajo vedno nove potrebe. Skozi Imeno je ob glavni cesti zgrajen nov pločnik z javno razsvetljavo, leta 2006 je bil skupaj s širitvijo ceste dokončan še pločnik proti mejnemu prehodu Imeno.Večji del Imenega je pokrit z brezžičnim internetom.

V Imenem domuje tudi kulturno društvo Zvon, pod okriljem katerega deluje tudi mešani cerkveni pevski zbor, ki popestri svete maše v podčetrtški župniji.

Klet Imeno se nahaja v južnem delu vinorodne dežele Podravje v vinorodnem okolišu Štajerska Slovenija. Najbolj znani vini iz kleti Imeno sta zvrst virštanjčan in sortno vino modra frankinja.

 

Cerkev sv. Križa

 

Na slemenu Imenske Gorce leži podružnična cerkev sv. Križa. Poznogotska cerkev ima zvonik z osmerostrano piramidasto streho, širšo ladjo pravokotnega tlorisa in nekoliko ožji ter višji petosminsko zaključen prezbiterij, ki ima na severu prizidano pritlično zakristijo. Vogali zvonika in ladje so členjeni s slikanimi vogalniki, stene južne ladje z baročnimi, prezbiterija pa z poznogotskimi okni. Zvonica, ki je odprta na zahodni strani, ima križni obok. Glavni profiliran portal je rahlo šilastoločno sklenjen. Ladja z ravnim, s trstičjem obitim stropom, je poslikana, prav tako križnorebrast obok v prezbiteriju. Slavolok je polkrožno zaključen in dvostrano prirezan na ajdovo zrno. Na koncu prezbiterija je na kamnitem podstavku preprosta prižnica. Oltar je v neogotskem stilu izdelal mariborski kipar Ivan Sojč.

 

V Imenski Gorci, naselju na vinorodnem pobočju nad Imenim, ima svoj dom Lovska družina Podčetrtek. Na to lepo razgledno točko radi prihajajo tudi izletniki in turisti.

Nekaj sto metrov od železniške postaje Imeno v smeri proti jugu je gručasta vasica Golobinjek. Prebivalci so večinoma kmetje, ki se ukvarjajo s poljedelstvom, živinorejo in vinogradništvom. V Golobinjeku se odcepi cesta proti vinorodnemu Virštanju, druga pot pa vodi še v naselje Pecelj, ki se dviga proti Bučki Gorci.

 

Golobinjek